rojen 14. julija 1918 v Radovljici, posvečen 4. julija 1943 v Ljubljani, umrl 12. maja 2001 v Ljubljani.
Alojz Avguštin je osnovnošolsko izobrazbo opravil v Radovljici v letih 1924-1929 ter bil gojenec Zavoda sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer je l. 1937 tudi maturiral. V tem času se je odločil za duhovni poklic in nadaljeval na teološkem študiju v Ljubljani (1937-1943). 4. julija 1943 ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman posvetil v duhovnika.
Novo mašo je imel v kapiteljski cerkvi v Novem mestu, saj zaradi takratne italijansko-nemške meje ni mogel domov. V Novem mestu je ostal še nekaj mesecev in doživel bombardiranje. Potem pa je z odhodom tvegal potovanje domov v Radovljico. Ker ni imel potrebnega dovoljenja za prehod meje in ga je pri Kranju legitimirala nemška policija, je bil sedem dni zaprt v radovljiških zaporih. Na miklavžev večer mu je vendarle uspelo priti domov v rojstno Radovljico.
Čeprav je bil prost, še nekaj mesecev ni smel izvrševati duhovniškega poklica. Šele kasneje je po posvetovanju z g. Hitijem, ki je kot duhovnik še smel delovati v Begunjah na Gorenjskem, Breznici in Radovljici, mogel maševati v »svoji« župnijski cerkvi v Radovljici, vendar pri zaprtih vratih. Kljub velikemu pomanjkanju duhovnikov na Gorenjskem mu okrajno glavarstvo ni dovolilo izvrševanja duhovniškega poklica. Medtem je dobil tudi spovedno sodnost (jurisdikcija) iz škofijskega ordinariata v Ljubljani, ki je veljalo tudi za krško (celovško) škofijo. Krški škofiji je bil tedaj zaupan v upravljanje velik del (Gorenjska) zasedene ljubljanske škofije.
Tako je v času vojne g. Avguštin pomagal, kjer je bil naprošen in kjer mu je tedanji kranjski župnijski upravitelj g. Henrik Beuke izposloval dovoljenje od nemških oblasti. Največkrat je delil zakrament in maševal v Naklem, Kranju, Strahinju, Brezjah, Jesenicah, Bohinju. Leta 1944 je bil od celovškega škofijskega ordinariata imenovan za rektorja cerkve sv. Petra v Radovljici (rector ecclesiæ), kar je pomenilo, da je samostojen duhovnik in tako izvzet iz služenja vojaškega roka v nemški vojski.
Po koncu druge svetovne vojne je bil kmalu imenovan za kaplana v Tržiču, kjer je ostal šest let. Tam je bil na začetku sam brez župnika, potem pa je po treh mesecih prišel tudi župnik in pastoralno delo je postalo zmernejše. Ker je bil takratni župnik g. prof. Jože Gregorič zelo izobražen človek, zlasti na področju klasičnih, slovanskih ter nekoliko romanskih jezikov, se je od njega precej naučil. Prav tako je g. Avguštin poučeval verouk na osnovni šoli in gimnaziji.
L. 1951 je bil imenovan za upravitelja in kasneje župnika župnije Dovje, kjer je ostal do l. 1983. Prišel je v pomoč obolelemu župniku g. Francu Pečariču, ki je še nekaj mesecev premagoval težko bolezen in potem 10. oktobra istega leta tudi umrl. Na tej župniji je skušal nadaljevati delo svojih dveh prednikov, zlasti Jakoba Aljaža, kar pa v tistih časih ni bilo ravno lahko. Med največje težave, ki so ga doletele, je treba omeniti vsaj dve: leta 1952 je doživel barbarsko uničenje Triglavske kapele, leta 1953 pa uprizorjeno gonjo proti njemu in nekaterim ljudem, ko je bila v Vratih sv. maša.
Kljub težkim časom se je zelo trudil za poživitev duhovnega življenja ter poskrbel za misijon, ki je bil zadnjič pred 27 leti. Opravil je tudi nujna vzdrževalna dela na obeh cerkvah, kapeli v Vratih ter župnišču. Prav tako mu je leta 1962 po večkratnih pritožbah uspelo pridobiti polovico nacionaliziranega župnišča. Leta 1963 je moral ponovno urediti streho v Vratih, saj je bila prejšnja zaradi obilnih padavin izredno hitro dotrajana.
Kot zelo požrtvovalen in priljubljen duhovnik se je leta 1983 odpovedal župniji in se upokojil. Toda tudi takrat ni miroval, saj je odšel kot duhovni pomočnik v župnijo Cerklje na Gorenjskem in tam ostal do leta 1991. Nato se je vrnil v svoj rodni dom, v Radovljico, kjer je rad pomagal doma in kjerkoli so ga prosili.
Njegovo življenje je po krajši bolezni dozorelo za večni počitek v 82. letu starosti 12. maja 2001 v Kliničnem centru, pokopan pa je v Radovljici.