Savska dolina

S1  Črni vrh iz Loga (čez Tofov graben in Mali vrh)

Višina:  790m - 1481m
Čas:  manj kot 3 ure
Težavnost: lahko
Steza brez posebnega razgleda za navadne planince nima posebnega pomena, je pa zanimiva. Možna povezava: sestop po stezi s sedla pri Malem vrhu na cesto (Hrašne, sankaška proga iz Martuljka) čez Tofov graben, po cesti in navzdol na izhodišče.
Smer je lahko tudi dostop na Kurji vrh - če se s Črnega vrha spustimo na sedlo, se strmo vzpnemo na prečno stezo pod Kurjim vrhom (PP) in levo dosežemo graben s stezo proti vrhu
(M7)

Z glavne ceste zavijemo na parkirišče pri mrliški vežici - smerokaz: Pokopališče. (Ker je nekdanji začetek vlake zaprt z zapornico in posajen s sadnim drevjem, lahko sklepamo, da hoja tam ni zaželena.) Že na začetku ploščadi pelje na  levo makadamske cesta. Takoj za ovinkom se levo odcepi kolovoz in nas mimo krmilnice pripelje do struge potoka, ki ga prečimo. Na drugi strani širokega dostopa do pregrade najdemo nadaljevanje steze, ki nas vodi do vlake, ta pa do gozdne ceste (ta pelje od Jasne do Tofovega grabna; 1000m, do sem pol ure). Cesto prečimo v isti smeri in sledimo stezi, ki nas vodi proti širokemu in globokemu Tofovemu grabnu. Ko pridemo do roba, se nekaj časa vzpenjamo po njem, potem pa steza zavije (1140m) v graben in ga preči. Prečenje se nadaljuje brez posebnih vzponov in sestopov. Pridemo do križišča, kjer se steza spušča s sedla pred Malim vrhom in se nadaljuje v dolino, Hrašne, opis S1a). Steza nas pripelje do grebena, po katerem se brez težav a strmo vzpnemo na Mali vrh (1331m). Nekaj metrov nižje je sedelce, kjer se začenja omenjena steza v dolino. Nadaljujemo v območju grebena, pečine obhodimo po levi strani, malo pred vrhom pa nas preseneti celo vlaka. Šele ko smo zares na vrhu, lahko določimo, kateri je pravi. 
pregledni zemljevid (do grabna oranžna barva nato modra barva; za lažjo predstavo - celotno območje)

S1a  Črni vrh s ceste (sankaška proga iz Martuljka) 

Do začetka steze pridemo po gozdni cesti iz Martuljka preko kolesarske steze (pozimi je to osvetljena sankaška proga). Kakih 50m pred razširjenim koncem ceste (naprej vodi steza) sta na zgornji strani ceste dve večji skali, na spodnji pa strohnjena debla. Tu med podrastjo zavijemo navzgor in poiščemo začetek vlake. Ko nas ta pripelje do mokrega področja (na skalah mah), opazimo trikotno skalo (možic bo ali pa ne), malo višje pa še gladko odsekano pravokotno skalo. Ko malo višje najdemo bolj izrazito stezo, težav z iskanjem ne bo več. Steza se za ovinkom pred Tofovim grabnom usmeri levo, doseže prečno stezo (S1) in se strmo nadaljuje do sedelca pri Malem vrhu.
pregledni zemljevid (temno rdeča barva; za lažjo predstavo - celotno območje)
 

S2  Kurji  vrh iz Loga (ob Tofovem grabnu) 

Višina:  790m - 1762m
Čas:  okrog 3 ure
Težavnost: po vlaki in stezi lahko, brezpotje - strmo in zahtevno

Z glavne ceste zavijemo na parkirišče pri mrliški vežici - smerokaz: Pokopališče. (Ker je nekdanji začetek vlake zaprt z zapornico in posajen s sadnim drevjem, lahko sklepamo, da hoja tam ni zaželena.) Že na začetku ploščadi pelje na  levo makadamske cesta. Takoj za ovinkom se levo odcepi kolovoz in nas mimo krmilnice pripelje do struge potoka, ki ga prečimo. Na drugi strani širokega dostopa do pregrade najdemo nadaljevanje steze, ki nas vodi do vlake, ta pa do gozdne ceste (ta pelje od Jasne do Tofovega grabna; 1000m, do sem pol ure). Cesto prečimo v isti smeri in sledimo stezi, ki nas vodi proti širokemu in globokemu Tofovemu grabnu. Ko pridemo do roba, se lahko nekaj časa vzpenjamo po njem. Prej ali slej pa bo treba zaviti bolj desno, na rebro (morda pri trohnjenem štoru, na katerem rastejo male smrečice). Steza se namreč tu usmeri v graben in ga preči, mi pa smo namenjeni navzgor. Začne se  lahko prehodno brezpotje, vseeno pa se višje od nekod pojavi prečna steza (verjetno je bila včasih vlaka). Nadaljujemo navzgor, kjer rebro postane bolj izrazito (ni pa pravi greben) in tu so sledovi hoje bolj vidni. Preseneti nas nekakšen temelj iz skal (verjetno kaj gozdarskega, v bližini možic). (Tu lahko prečimo desno in v rahlem sestopu (steze se ne splača iskati) čez kakih 200m dosežemo pot, ki pripelje sem od Jasne ob Rogarjevenm grabnu.  Če se odločimo za vzpon naravnost navzgor, pa nas čaka večja strmina. Kakorkoli že iščemo boljše prehode, nekako na višini 1550m bomo trčili na stezo, ki obkroži Kurji vrh (PP, desno ob Rogarjevem grabnu proti Jasni, levo proti Martuljku). Po stezi desno navzgor v pol ure pridemo na vrh, a nas čaka še kar nekaj strmine.

pregledni zemljevid (oranžna barva; za lažjo predstavo - celotno območje)

Naj omenim še stezo (siva barva), ki povezuje pot od Jasne s to 'stezo' ob Tofovem grabnu in se nadaljuje proti sedlu pred Črnim vrhom. Ker je precej zasuta, je težko sledljiva in pri prehodih čez grabne kar zahtevna. Pozna se, da je skoraj ne uporabljajo. Da pa uide pozabi in morda kdaj koga izzove k stezosledskemu iskanju...  
Začne se na uravnavi, kjer pot od Jasne zavije desno navzgor (1390m, to je zgoraj omenjena možnost za prečenje). V začetku prave poti ni (več?), a je teren lahko prehoden in nas v rahlem vzponu pripelje do tu opisanega pristopa po rebru. Dosežemo ga blizu v nekakšen temelj zloženih skal (
1410m, tudi možic). Kakih 50m višje (še pred hujšo strmino) na robu grape opazimo bukev posebne oblike - spodnji meter debla raste skoraj vodoravno, potem pa iz njega poganja drobnejši pokončen del. Ob njej je debela smreka, tu se začenja skoraj neopazna steza, nad njo pa rastejo tri smreke skoraj iz istega štora (komplicirano, a bolj izrazitega znamenja tam ni). Po ostankih steze se spustimo v grapo in čez nekoliko zamočvirjen predel pridemo do prvega grabna, po katerem teže potoček (verjetno kdaj naraste v hudournik). Ta dvojni graben prečimo in se na drugi strani dvignemo kakih 30m. Tam ujamemo nadaljevanje steze. Koliko žlebov (grabnov, strug) prečimo, nisem štel; prehod preko nekaterih pa je kar težaven (strm breg, ki se posipa, cepin ne bi bil odveč). Po vzponu na rebro (gozdni hrbet) rahlo sestopamo, steza pa tu izgine. Da se najti nadaljevanje, ki preči. Lahko pa gremo tudi kar po svoje, saj je že blizu sedlo pred Črnim vrhom. Tam je vse precej sveže posekano - torej lahko sestopimo na drugo stran po vlaki. Bolj zanimivo pa je, da se vzpnemo na vrh, se spustimo na Mali vrh in od tam sestopimo po stezi proti Tofovemu grabnu (glej tudi opis: S1 in S1a). 

 

S3  Vitranc

Višina:  1220m do 1555m  //Kranjska Gora: 820m; jezero Jasna: 830m//
Čas:  sama steza (rdeča črta) - manj kot 1 ura; dostop iz Kranjske Gore: 1:15; dostop od Jasne: okrog 2 uri
Težavnost: lahko
Steza je na zemljevidih vrisana preveč desno (tam so proti vrhu že pečine), je strma in precej opuščena, obstaja pa - ponekod je celo na novo vkopana.
Dostop (modra črta, z modro črto je vrisana tudi običajna markirana steza na Vitranc): 
1. iz Kranjske Gore po smučišču (nekakšna cesta) do zgornje postaje Vitranc1 (Bedančev dom). Naprej gremo lahko naravnost po smučišču ali bolj po ovinkih - 'cesta'. 
2. Od Jasne - ta steza je daljša, gre precej naokrog, se dviga in spušča, a je zanimiva. Izlet lahko povežemo v krožno turo, če sestopimo po grebenu čez Vratnik in se po že znanem delu vrnemo k Jasni. Obe stezi (modra črta) sta markirani in ju ni treba posebej opisovati.
Sestop je možen tudi po stezi pod sedežnico in po smučišču na že prehojene kraje.

Od zgornje postaje sedežnice Vitranc 1 nadaljujemo kar po smučišču ali po 'cesti' nekoliko desno od njega. Ko ta cesta pripelje do smučišča, ga prečkamo. Tam smučišče zavije nekoliko v desno. Prav na tem ovinku se po gozdu od zgoraj izteče plitva grapa; začetek je strojno vkopan in ima zato bolj strm breg. Nekaj časa se vzpenjamo po desni strani grape, skoraj tik nad smučiščem. Tam je steza manj opazna, kmalu pa naletimo na bolj shojeno nadaljevanje. V vedno bolj strmih okljukih nas vodi navzgor, večinoma se drži rebra (ne grape oziroma doline). Precej je korenin, zato moramo v mokrem biti kar previdni, posebno če sestopamo. Pod vrhom se z desne priključi prečna steza. Če bi nadaljevali v njeni smeri, bi morali prečiti trd peščen predel (na zemljevidu oranžna črta - nevarno!). Zato tam nadaljujemo navzgor, čeprav je steza manj vabljiva. Čez kakih 10 minut stopimo na greben (včasih je tu bilo opuščeno odskočišče za zmajarje, ki pa so ga odstranili). Še nekaj minut po grebenu navzgor in že smo pri civilizaciji (hotel, Mojčina koča, sedežnica). Pravi (skoraj neopazen) vrh Vitranca pa je še naprej - na poti proti Ciprniku.

 

S4 Ciprnik od Zelencev

Višina:  840m - 1420m - 1745m
Čas:  2 uri do stika s stezo iz Planice, nato še eno uro
Težavnost: nekaj časa lahko po kolovozu;  nadaljevanje - brezpotje po precej strmem gozdu
Pot je vrisana na večini zemljevidov. Ko se oddaljimo od smučišča in zmanjka vlake, nadaljujemo navzgor. Sem in tja naletimo na ostanke steze, a se ji ne splača slediti. Prehode med podrtimi drevesi lažje poiščemo, če hodimo po svoje. 

Na kolesarsko stezo pri dvosedežnici (zadnja) v Podkorenu pridemo s parkirišča ob glavni cesti - po mostu čez Zelence. Mimo spodnje postaje žičnice nadaljujemo po kolovozu navzgor. Sledimo mu skoraj do zgornje postaje (1100m). Nekaj metrov pod njo kot vlaka zavije desno, preči graben in se vzpne na njegov rob. Nekaj časa še hodimo po vlaki, potem pa se ta razcepi in izgine (z desne se priključi vlaka S5). Steza je tu bila, a že dolgo ni vzdrževana in je tako zasuta, da ji je skoraj nemogoče slediti. Razen tega je nekaj podrtega drevja, ki se mu je treba izogibati. Precej strmo a brez težav prehodno brezpotje nas dvigne za 300 metrov. Tam nas na grebenu oziroma robu grape pričaka lovska steza, ki se dviga iz Planice (1420m). Po njej dosežemo glavni greben Vitranca z udobno stezo. Za Ciprnik se obrnemo desno, levo pa bi dosegli Mojčin Dom na Vitrancu.
Sestop: po lovski stezi v Planico ali od Mojčinega doma pod sedežnico (poleti vozi?) do zgornje postaje Vitranc 1 (Bedančev dom) in po smučišču proti Podkorenu.

 

S5 Vitranc (prečenje: Planica - Jasna)

Višina:  930m (Planica) - 1130m -  nadaljevanje približno na isti višini - 820m (Jasna)
Čas:  iz Planice od odcepa - pol ure; do prvega smučišča (Podkoren) - 45 minut; do zgornje postaje Vitranc 1 (Bedančev dom) - 1,5 ure; do Jasne - manj kot 1,5 ure
Težavnost: nekaj prehodov čez grape in podore je zelo težavnih - nevarnost zdrsa. Priporočam cepin! 
Steza je vrisana na nekaterih zemljevidih (Kranjska Gora). Poteka skoraj brez vzponov in spustov na višini okrog 1100 metrov. Ponekod jo je težje slediti. Preči najmanj deset večjih grap. Preko nekaterih je prehod zelo težaven, ker je steza podrta in zasuta. Žledolom leta 2014 je zahtevnost in težave pri orientaciji še povečal. Prehodnost steze se bo z leti samo poslabševala, saj je nihče ne vzdržuje. Pot od Bedančevega doma do Jasne je markirana in jo lahko tudi spustimo - razen če hočemo opraviti celotno (spodnje) prečenje Vitranca po severni strani. 
Če sem s tem uvodom koga izzval, naj poskusi. Verjetno bo eden zadnjih (prav gotovo pa redkih) norčkov, ki se podajajo na taka pota. A steza je (bila) in zato naj ostane vsaj zapisana in vrisana.
Ker je izhodišče drugje kot cilj, bo treba poskrbeti za logiswtiko (dva avtomobila, šofer, javni prevoz, pešačenje...)

Po lovski stezi iz Planice (PL1) se dvignemo skoraj do TV hišice. Kakih 50 metrov pred njo (1130m) je oster ovinek (nad njim raste ukrivljena bukev - na fajfo). Tam se levo navzgor odcepi manj opazna steza. Tudi v nadaljevanju je precej zasuta, čez njo pa je podrtega nekaj drevja. Čez kakih 20 minut naletimo na zaraščeno vlako, ki nas mimo razpadajočega ostanka stavbe pripelje na rob grape (Velika dolina). Vlaka se spusti k zgornji postaji smučišča (dvosedežnica iz Podkorena, ob njej možen dostop ali sestop - S3). Smučišče prečimo in se na drugi strani po redkem gozdu dvignemo do steze (ta se sicer odcepi že pred sestopom v graben in pelje malo nad smučiščem, a je prehod čez graben težaven). Potem se začnejo vrstiti grape - prehodi pa so od lahki, zahtevni in zelo zahtevni. Precej je podrtih dreves, na lažje dostopnih mestih so jih pospravili. Poseke pa otežujejo sledenje steze (iščemo v isti višini, brez velikih spustov). Do nove vlake pridemo pri njenem razcepu v štiri smeri - ne gremo po nobeni od vlak, ampak poiščemo nadaljevanje steze proti vzhodu. Čaka nas še ena nova vlaka - ne gremo po njej navzdol ampak v isti višini naprej. Najtežji prehod je tam, kjer si dva grabna sledita eden za drugim. Ko je drugi za nami, se nekoliko spustimo, saj je prvotna steza peljala nižje (sedaj je tam vse podrto). Tako se prebijemo do smučišča, ki je poleti poraslo z visokim ločjem. Prečimo ga v isti višini in na drugi strani najdemo nadaljevaje steze. Kmalu smo spet na smučišču, ki ga ravno tako prečimo. Na drugi strani je ozka steza sedaj prekrita z vejami, ki se jim izognemo navzgor ali navzdol. Steza postaja boljša in to je znamenje, da je blizu spodnja postaja sedežnice na Vitranc. Malo naprej pa je zgornja postaja žičnice Vitranc 1 iz Kranjske gore in Bedančev dom (če bi kdo tukaj končal, se v dolino lahko zapelje s sankami). 
Če bi kdo tu končal, lahko sestopi po smučišču (cesta) in se drži levo proti Podkornu ali desno proti Kranjski Gori. 
Nadaljevanje proti Jasni je markirana steza (nekaj časa si jo delimo s kolesarji) in je ni treba opisovati (S2). 

S6  Vitranc (zgornje prečenje: steza iz Planice - Dom na Vitrancu)

Višina:  1450m (odcep s steze Planica - Ciprnik) - 1555m (Dom na Vitrancu)
Čas:  2,5 ure (ali manj če gre brez iskanja)
Težavnost: zmerno zahtevna pot, ponekod precej zasuta, nekaj podrtih dreves
Steza nima posebnega pomena. Je pa vrisana v nekaterih zemljevidih in kot nalašč za ljubitelje raziskovanja opuščenih stezic. Kot navadno izrazitega začetka ni, pozneje pa
se da slediti brez večjih težav.

Po lovski stezi iz Planice (Pl1) do višine 1450m. Tam se pot nad grapami nekoliko izravna; na štoru je možic; na drevesu markacija z obrazom. Tu sestopimo kakih 50m levo po gozdu in tam naj bi zaslutili stezo (postavil sem nekaj možicev). Prečimo več grap (tudi Veliko dolino), ki pa na tej višini niso podrte in zahtevne kot pri spodnji stezi. Sem in tja je treba biti kar pozoren - na manjši izravnavi nadaljevanje najdemo nekoliko višje. Več debelejših podrtih debel je treba nekako obiti (lažje navzgor?). Znajdemo se na poseki (nekdanje smučišče z Vitranca; nanj pridemo pri starih kovinskih profilih z mrežo - nekdanja zaščita), še malo naprej pa opazimo sedežnico. Tu je vse prehojeno (ljudje in ovce), pa nobene prave steze. Spustimo se kakih 50m in na drugi strani poseke najdemo markirano stezo, klopco in smerokaz (Mojčin dom, Vitranc, Ciprnik). Tam je nadaljevanje prečne steze (na smerokazu je celo nakazana kot bolj položna možnost). Po obetavnem začetku nadaljujemo po stezi, kakršne smo bili vajeni do sedaj. V rahlem vzponu se priključimo drugi neoznačeni (bolj shojeni) stezi (S3) (*) in ji sledimo navzgor. Še nekaj strmine in stopimo na rob (včasih je tu bilo vzletišče - rampa).
Desno navzgor se pride do nekdanjega Doma na Vitrancu in Mojčinega doma.
(*) Tu gre originalna prečna steza sicer še naravnost naprej. Je pa precej zasuta, izpostavljena in težko prehodna. Brez jeklenice na enem mestu ne bi šlo. Boljša in varnejša je steza navzgor.