Kje so tiste stezice v dovški in borovški fari

(občina Kranjska Gora)

lahke in zahtevne neoznačene steze ter brezpotja

 

Posvečeno vsem, ki so te prehode odkrili,

nadelali steze, pota in ceste ter jih vzdrževali.

Lahko jih le občudujemo in smo jim hvaležni.

In morda poskušamo obzirno ohraniti dediščino,

ki so nam jo zapustili.

 

Ko sem prišel za župnika na Dovje, sem razen po višjih gorah precej prehodil tudi po bližnjih gozdovih, planinah, grebenih, grapah... Večina tega raziskovanja je bila po neoznačenih poteh (lovskih, pastirskih, gozdarskih...) in brezpotjih. Po nekaj letih mi je prišlo na misel, da bi lahko naredil kakšen opis. Domačini namreč te prehode poznajo, a vsak v glavnem na svojem koncu. Nekatere nekdanje poti in steze so prišle skoraj v pozabo in se zaraščajo oziroma zasipajo. Tako sem vse, kar sem poznal, prehodil še enkrat in si približno zapisoval smer, orientacijske točke, čase in višine. Upam, da ne bo kdo dobil vtisa, da nisem počel nič drugega. V več letih se pač nekaj nabere. Nastalo je tole - zgolj opisi, brez kakšnih literarnih ambicij.

Precej sem prehodil sam, kar pa seveda ni dobro - so področja (posebno grabni), kjer  vas ob nesreči več let ali pa nikoli ne bi našli; ponekod ni GSM signala. Težje ture sva naredila skupaj z župnikom s Koroške Bele, Jožetom Trevnom. Hvala mu za vztrajnost, potrpežljivost in vse ostalo. Hvala vsem, ki ste mi omenili, opisali ali pokazali kakšno pot.

Imel sem pomisleke, ali sploh smem omenjati poti, ki vodijo po odročnih krajih - zaradi neokrnjenosti narave, predvsem pa zaradi vznemirjanja živali. Prepričan sem, da zaradi mojih opisov na teh stezah ne bo množičnega obiska (skoraj nobena ni primerna za šolski izlet). Sploh pa bodo tja zašli samo taki, ki vedo, kaj tam iščejo in kako se je treba obnašati. Drug razlog, ki govori proti objavljanju takih opisov, pa je vprašanje varnosti. Koliko pohodnikov se bo zaradi tega izgubilo ali ponesrečilo? Če ne bi imeli izziva, bi se pač držali običajnih poti. Čeprav je končno vsak sam odgovoren za svoje početje v gorah, ne bi rad koga zapeljal v nevarnost. Presojo in pripombe glede primernosti oziroma škodljivosti pa prepuščam tudi vam. Od tega bo odvisno, ali bodo ti podatki javno dostopni ali ne.

Po žledu v zimi 2014, ki je podrl ogromno dreves, bo precej od teh stez še bolj zapuščenih. Presekal in očistil jih verjetno ne bo nihče, po njih se bo prebijal le malokdo in sčasoma bodo izginile - dejansko in iz spomina. Morda tudi zato ti zapisi ne bodo povzročili prevelike škode.

Večina opisanih poti je (črtkano = neoznačeno) vrisanih na nekaterih zemljevidih (spletni: Atlas Slovenije, TIS, Geopedija, Bergflex... ). Če jih primerjamo med sabo, pridemo do precej točnih podatkov - včasih pa tudi ne! Možnosti je več. So steze, ki so splošno znane, dobro ohranjene in shojene. Nekatere so vrisane, pa jih dejansko ni (bilo?), a se tam vseeno da priti čez. Druge so tako podrte, da so neprehodne - obstaja pa morda kakšna varianta. Nekaj je takih, ki jih ni na nobenem zemljevidu, a se kar precej uporabljajo. Nekatera opisana brezpotja pa so res samo za izkušene s primerno opremo - to je posebej omenjeno in opisano v drugi barvi.

V glavnem se držim meja dovške župnije (in hkrati krajevne skupnosti), čeprav je v nekaterih primerih 'naš' samo začetek ali konec poti. Nekatere (kranjskogorske in gorjanske) pa sem vključil zaradi bližine in zaokroženosti. Poti so večinoma razporejene po dolinah - glede na izhodišče ali kje največ potekajo. V dolini sami pa je vrstni red (kolikor je le možno) naokrog od leve proti desni.

Dodal sem tudi nekaj splošno znanih nemarkiranih poti (v kazalu modra barva), ki so bolj natančno in bolje opisane v različnih vodnikih (tudi na spletnih straneh). Tu so kratki povzetki samo zato, da nanje lahko računamo (morda pri sestopu, nadaljevanju ture ali če se kaj zaplete).

Posamezni zemljevidi so narejeni s pomočjo spleta: Geopedija. Glavna pot je označena rdeče, variante (izhodišča, nadaljevanja...) pa v drugih barvah. Kdor si želi ogledati zemljevid brez vrisane poti, naj klikne na povezavo pod fotografijami. Tam lahko izbira med zemljevidom in posnetkom iz zraka (ortofoto).

Za tiskanje je najbolje želeno označiti (obarvati), kopirati in prenesti v Word. Tam lahko besedilo po svoje oblikujemo, kaj izpustimo, zemljevid pa tudi posebej povečamo ali pomanjšamo (s premikom vogala se velikost slike sorazmerno spreminja, hkrati z merilom).

Čas, ki ga porabimo za hojo, je seveda ocenjen samo približno. Vsak ima svoj tempo; ne gre nam vedno enako; odvisno je tudi od tega, kolikokrat zaidemo... Upoštevate pa lahko, da sem opise delal po 60-em letu in že zato časi ne morejo biti preveč naviti. Tudi višine niso do metra natančne - moj višinomer ni vedno enako razpoložen, v višjih legah zaostaja. Še večja težava je določiti zahtevnost poti. Za alpiniste je vse lahko, za koga pa je morda že zmerna strmina preveč. Če je kakšna posebna nevarnost, jo omenjam. Včasih zaradi enega kratkega (navadno podrtega) mesta cela tura postane vprašljiva. Če piše: zahtevno, je treba že resno presoditi svoje zmožnosti, izkušenost in vzeti s seboj ustrezno opremo.

Vesel bom, če bom dobil (osebno ali po e-pošti) kakšen odmev in nasvet. Katere poti še manjkajo? Kje opis ni točen ali je premalo razumljiv?  Kje obstaja boljša varianta (gotovo sem kaj zgrešil)? Kje je smer na zemljevidu vrisana narobe?

 Če kdo na teh poteh najde kakšen kemični svinčnik (maso), je verjetno moj. Izgubil sem jih vsaj deset. Pa ga ni treba nositi nazaj - škodo sem že prebolel (po gorenjsko). Naj bo kot trofeja za spomin. (enega sem med ponavljanjem že našel)

Želim vam lepa doživetja v naših krajih. Predvsem pa, da bi vse šlo varno in brez nesreč. Morda se kje srečamo - ko bomo prepričani, da več kilometrov okrog ni nikogar, ki bi rinil po takih samotnih koncih...

 

Juvan Franc, župnik

 

franc.juvan@rkc.si