Franc Pečarič

rojen 20. avgusta 1879 v Metliki, posvečen 15. julija 1907 v Ljubljani, umrl 10. oktobra 1951 na Dovjem.

Franc Pečarič je prišel na Dovje v pomoč takratnemu župniku Jakobu Aljažu že kot kaplan 1. marca l. 1911 in sicer iz Breznice na Gorenjskem, kjer je bil prej. Kot zelo razgledan duhovnik je bil Aljaževa desna roka. V njegovih zapisih lahko odkrijemo, da z župnikom ni imel samo lepega stanovskega odnosa, temveč tudi pravo bratsko povezanost, globoko obojestransko iskrenost ter spoštovanje. Še posebej blizu mu je bil ob zadnjih urah življenja ter potem tudi uredil vse potrebno za njegov pogreb točno tako, kot mu je Aljaž naročil.

Sproti je pisal dogodke v Dovško župnijsko kroniko ter še posebej natančno popisal blagoslov Aljaževe kapele v Vratih 29. julija 1928. Kot župnik je ves povojni čas opravljal službo prodekana dekanije Radovljica in bil duhovni svètnik.

Ljudje so ga poznali kot precej strogega in natančnega človeka, ki je, zlasti pri verouku, veliko zahteval, bil pa je tudi zelo razumevajoč in odličen organizator. Med drugim se je ukvarjal z botaniko in ornitologijo. Kot zelo razgledan mož je aktivno obvladal še pet jezikov: latinščino, hebrejščino, grščino, nemščino in srbohrvaščino, pasivno pa italijanščino, francoščino, španščino in ukrajinščino.

Na župnijskem vrtu je dal zgraditi in 6. novembra 1932 blagoslovil sedanji prosvetni dom ter režiral marsikatero igro tako v sedanjem kot še v prejšnjem »Govočevem« gledališču. Kasneje je kot blagajnik in režiser novoustanovljenega »Aljaževega pevskega in dramatskega društva« vzorno skrbel za njegov razvoj.

Po nemški zasedbi Jugoslavije 6. aprila 1941 je dobil od Nemcev nekakšno privilegirano vprašanje, ki mu je dajalo na izbiro: »Ali greš z nami ali greš sam proč!« Odločil se je in se vrnil v rodno Metliko ter tam preživel leta do konca vojne. Preden pa je odšel, se je zavedal, kaj se bo zgodilo z župnijskim inventarjem, zato ga je oddal različnim ljudem po župniji in ga tako rešil gotovega uničenja. Po vojni se je ponovno vrnil na Dovje. Toda situacija je bila sedaj popolnoma drugačna od predvojnega časa. Župnišče je bilo še vedno zasedeno ter popolnoma spremenjeno, zato je nekaj časa stanoval pri »Slugu«. Nekateri njegovi prijatelji izpred vojnega časa so ga podpirali tudi po vojni, čeprav so bili uradno na »drugi strani«. Vsega inventarja pa žal ni mogel pridobiti nazaj, zato še danes marsikaj, zlasti »Aljaževega«, velja za »izgubljeno«.

Dušnopastirsko delo je težko nadaljeval, saj je bil zlasti v zadnjih letih že zelo bolehen. Zato je nekaj mesecev pred svojo smrtjo le dobil v pomoč kaplana in bodočega naslednika, g. Alojza Avguština. Umrl je 10. oktobra 1951 na Dovjem, kjer je tudi pokopan. Njegov grob je poleg Aljaževega.

Grb Dovje

Urnik sv. maš

delavniki in sobota: 19h (v zimskem času ob 18h)

nedelja: 8h, 10h

Urnik sv. maš v Vratih in na Kredarici