Želja po ponovni postavitvi je vseskozi tlela v marsikom, še posebej tistih, ki so jo poznali in hodili na »žegnanje«, ki je bilo ob velikem šmarnu (15. avgusta) vse do njenega uničenja leta 1952.
Leta 1984 je prišel za župnika na Dovje tretji Aljažev naslednik g. Franc Urbanija. G. Urbanija se je o ideji kje, kako in kdaj zgraditi novo kapelo prvič pogovarjal z domačinom Gregorjem Klančnikom, in sicer leta 1985, ko je bila na Triglavu slovesnost ob 90-letnici postavitve Aljaževega stolpa.
Javno je bila ta želja, oziroma skoraj zahteva, izražena ob 90-letnici blagoslovitve prve kapele 12. avgusta 1987. Tedaj je bila prvič po dolgih desetletjih na Kredarici, na mestu, kjer je nekdaj stala kapela, sv. maša. Zbralo se je precej duhovnikov, prišel pa je tudi tedanji ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. G. nadškof se je takrat peš povzpel na Triglav in tako uresničil svojo dolgoletno željo stati na najvišjem vrhu. Svojo pot na Triglav in slovesno mašo, ki jo je daroval ob 90-letnici blagoslovitve prve kapele, je popisal v Mohorjevem koledarju za leto 1994. Mohorjev koledar l. 1994, str. 33-36.
Naloga za takratnega dovškega župnika g. Franca Urbanijo ni bila lahka, čeprav je rad omenil, da mu je Bog vseskozi prihajal naproti po različnih ljudeh, ki so pomagali tako z delom pri gradnji kot s finančnimi sredstvi.
Gradnja se je v prvih obrisih pričela že l. 1987, ko je Planinsko društvo Ljubljana-Matica, ki je sedanji uporabnik in lastnik Doma na Kredarici ter njene okolice na svojem rednem letnem občnem zboru na predlog predsednika in tukajšnjega domačina Gregorja Klančnika sklenil podariti zemljišče za gradnjo nadomestne kapele. G. Urbanija se je srečal z mojstrom ter arhitektom Jožetom Marinkom, ki je leta 1988 naredil načrt in maketo sedanje kapele.
Leta 1989 je župnija Dovje praznovala stoletnico prihoda Jakoba Aljaža za župnika. Takrat je bil na križišču med Mojstrano in Dovjem postavljen spomenik Jakobu Aljažu. Slavnostni govornik ob odkritju je bil dr. Matjaž Kmecl. Poleg nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja so bili navzoči tudi drugi člani tedanjega predsedstva SRS. Ti člani so si takrat v župnišču ogledali spominsko sobo Jakoba Aljaža ter maketo sedanje Triglavske kapele. Vsi so z navdušenjem odobravali njeno ponovno postavitev. Kljub temu pa stvari niso stekle tako samodejno, kot bi človek pričakoval ob takratnem kimanju odgovornih mož.
Potrebna soglasja so sicer prihajala od vsepovsod. Zataknilo se je le pri mnenju uprave Triglavskega narodnega parka, saj so menili, da so za tako velik poseg pristojni njihovi predpostavljeni: Ministrstvo za kulturo RS ter Ministrstvo za okolje in prostor RS. Ministrstvo za kulturo je izdalo pozitivno soglasje še v istem tednu, Ministrstvo za okolje in prostor pa je čakalo skoraj eno leto, saj je za to zahtevalo glasovanje Državnega zbora RS. Ta je pozno jeseni 1991 izglasoval, naj se kapela ponovno zgradi. Po tem soglasju je občina Jesenice 19. marca 1992 izdala lokacijsko ter dan pred blagoslovitvijo, 18. avgusta 1992, še gradbeno dovoljenje.
Vmes so potekale razne dobrodelne prireditve in akcije zbiranja finančnih sredstev. Med najbolj odmevnimi je bila akcija v Mengšu, ki so jo priredili Slovenski krščanski demokrati in na kateri je nastopalo ogromno zborov in posameznikov, ki so zbrali precej sredstev. Prav tako so za tri bronaste zvonove, ki so bili uliti neposredno po razglasitvi naše samostojnosti, prispevali trije meceni. Velika zahvala in pomoč pri delu in organizaciji na kraju samem pa gre tudi takratnemu upravniku Doma na Kredarici Janku Rekarju.
Hkrati je treba omeniti, da je ravno v prvem letu od slovenske osamosvojitve k izgradnji največ pripomogla zavest in dobrota vseh Slovencev, tako doma kot po svetu, ki so želeli popraviti to sramoto polpretekle slovenske zgodovine. Ravno zato lahko upravičeno imenujemo Triglavsko kapelo za prvo versko zgradbo, ki jo je soglasno podprl slovenski parlament.
Tako je bila tistega sončnega 12. avgusta leta Gospodovega 1992 popravljena krivica. Zbralo se zbralo nad pet tisoč ljudi, od tega 80 duhovnikov, ki so ob navzočnosti g. nadškofa dr. Alojzija Šuštarja prisostvovali slovesnemu blagoslovu.
Sedanja kapela je zgrajena malo nižje od prvotnega prostora, saj je sedaj tam del razširjenega Triglavskega doma. Njen arhitekt je bil mojster Jože Marinko, grajena pa je v obliki šotora. Je precej večja od prvotne. Posvečena je Triglavski Materi Božji, »Mariji Snežni«. Oltarna slika je zaradi težkih vremenskih pogojev kopija originala Marije Snežne baročnega slikarja Fortunata Berganta. Izvirnik je župnija Dovje v oktobru 1994 slovesno prenesla v hrambo Slovenskemu verskemu muzeju v cistercijanskem samostanu Stična.
Ob oltarni sliki kapelo krasijo Križani, delo Ivana Poljanca ter štirje leseni reliefi zavetnikov: sv. Jožef-družine, sv. Bernard Menthonski-gornikov, sv. Frančišek Asiški-okolja in sv. Jakob starejši-popotnikov. Oltarna miza je okrašena s slikami akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja.
Prav tako ima kapela tri bronaste zvonove, ulite v podjetju Ferralit Žalec. Kasneje je bila opremljena še s drugo cerkveno opremo, za katero so zanjo namenili darove verni planinci ter razna podjetja.
Medijska produkcija L.I.B.R.A., d.o.o. iz Kranja je v l. 1992 izdala tudi videokaseto z naslovom »TRIGLAVSKA KAPELA«, ki podrobno opiše nastanek sedanje kapele v sliki in besedi takratnega župnika g. Franca Urbanije ter ostalih sodelavcev.
Zanimivost
Obeležje gasilcev na Kredarici
