Cerkev krasijo štirje oltarji, ki so leseni, razen glavnega s kipi sv. nadangela Mihaela ter sv. Petra in Pavla, ki so tudi kamniti. Precejšen poudarek dajejo simboli štirih evangelistov, ki so upodobljeni tako na pročelju oltarne mize kot na stropnih freskah. Stropne freske, ki prikazujejo Marijino kronanje ter štiri evangeliste z njihovimi simboli so delo slikarja Janeza Hrovata iz l. 1857. Žal je ta del fresk poskus neuspele preslikave Layerjeve kompozicije. Oboka ter severna in južna stena pa so originalne poslikave Marka Layerja (oče Leopolda Layerja, avtorja slike Marije Pomagaj na Brezjah). Zato so Layerjeve freske v boljšem stanju kot pa Hrovatove preslikave. Te freske predstavljajo dogodke iz stare zaveze.
Na enem izmed oltarjev, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja postal del prezbiterija, je upodobljena Brezmadežna, delo slikarke Henrike Langus, nečakinje slikarja Matevža Langusa.
Oltar v južni kapeli, prizidani l. 1829, je posvečen mučencu sv. Boštjanu (god: 20. januar), ki je imel posebno vlogo zlasti ob romanju v času kuge, kar cerkev opredeljuje tudi kot romarsko. Vendar so ta romanja kmalu, ko kuga ni več razsajala, prenehala. Zraven je slika, ki jo je l. 1919 po naročilu župnika Jakoba Aljaža naslikal Matija Bradaška, ml. in prikazuje sv. brata Cirila in Metoda s papežem Hadrijanom II, ki ju blagoslavlja. Isti slikar je naslikal še dve manjši podobi Srce Jezusovo in Srce Marijino, ki sta na oltarju sv. Boštjana. Že nekaj let pa pod sliko sv. Cirila in Metoda stoji gotski krstni kamen z značilnim gotskim podstavkom in letnico 1461, ki je prej stal pod korom.
V severni kapeli, prizidani v 18. stoletju, je poleg oltarja sv. Alojzija (god: 21. junij) še lurška votlina, ki je bila v cerkvi postavljena in blagoslovljena (8. oktober 1893) nekoliko pred uradno razglasitvijo (11. februar 1907, papež Pij X.).
Zvonik je bil pozidan v 17. st. in nadzidan v 19. st., ko je dobil neogotsko podobo. To označuje rob do katerega je bil prvotno poslikan s šivanimi vogali. Podobno kot zunanje stene prezbiterija, ki tudi prikazujejo, da je bil prezbiterij nadzidan v 17. ali 18. st, gotska ladja pa je bila za skoraj celo dolžino podaljšana proti zahodu. Prvotna gotska ladja je bila sicer pozidana v 14. st.
L. 1829 je bil zapolnjen tudi prostor med zakristijo (prizidana v 18. st.) ter predelana vsa okna v ladji, prezbiteriju in severni kapeli. Vsi zunanji portali vrat in oken iz tega obdobja prenove so iz Peraškega zelenega kamna – tufa, ki ima ravno v dovški cerkvi najobsežnejšo ohranjeno zbirko izdelkov.
Cerkev sta prizadela dva močnejša potresa. Prvi l. 1976, ki je imel katastrofalne posledice v Furlaniji, je povzročil le manjše razpoke. Drugi, velikonočni potres v Posočju l. 1998, pa je v cerkvi poškodoval nosilne loke. Potrebna bo ponovna temeljita obnova, saj bi te poškodbe v primeru ponovnega potresa, stavbo lahko še bolj poškodovale.
FRESKA KRIŽANJE
Freska Križani iz sredine 15. st.; avtor neznani koroški slikar, ki se danes nahaja v zakristiji, je bila ob nastanku del zunanje južne stene prezbiterija. Upodobljeno je mnogofiguralno križanje (Križanje, Veronikin prt in Objokovanje). Freska je bila dolga leta znana le redkim, ki so se povzpeli pod streho baročne zakristije, ki je bila prizidana šele v 18. st. Od l. 1997, ko je bil strop v zakristiji odstranjen, je vidna v celoti. Poškodovana je le tam kjer je preboj vrat, izvedba baročnega oboka ter kasnejše napeljave elektrike. Celotno kompozicijo zato nedvomno uvrščajo med najbolj monumentalne freske na zunanjščini na Gorenjskem.
Nika Leben, Figuralne poslikave na Gorenjskem, v: Zbornik za umetnostno zgodovino, 1998, letnik 34.
OBNOVITVENA DELA NA ŽUPNIJSKI CERKVI
Jakob Aljaž je v l. 1890 do 1893 izvedel še nekaj pomembnih gradbenih del, ki so opisana že zgoraj. Naj se omenijo tu samo še nekatera: sedanja okna z barvnimi vitraji svetnikov, prezidava lope, nove stopnice na kor, drenaža; ki so bila nujna. Njegovo najpomembnejše delo pa je bil blagoslov in ponovna namestitev novih jeklenih zvonov, ki je potekalo v dneh od 27. 06. do 10. 07. 1921. Župnijska cerkev je namreč 1. maja 1917 za potrebe avstro-ogrske vojske izgubila najprej srednji (uglasitev: As) in mali zvon (uglasitev: B), konec leta pa še veliki zvon (uglasitev: Es). Tako, da so potem sem prinesli dva bronasta zvonova iz Mojstranške cerkve. Jakob Aljaž je zvonove naročil pri KID-u (Kranjski industrijski družbi) na Jesenicah z isto uglasitvijo, vendar zvonovi niso bili dobro vliti. Zato je potem izbral druge, ki so bili težji in z drugo uglasitvijo: D-veliki, F-srednji, a-mali. Vzel je še za Mojstrano enega, uglašenega na ton A. Ker so sedanji večji od prvotnih, so morali v zvoniku povsem spremeniti nosilno konstrukcijo.
Bolj natančen potek in opis vseh stroškov odstranitve starih in pridobitve novih je opisan v dovški župnijski kroniki l. 1921. Aljažev zbornik str. 215-220.
ORGLE
Posebno mesto zasedajo v cerkvi orgle. Znani nemški teolog, filozof, predvsem pa navdušen organist Albert Schweitzer pravi: »Cerkev brez orgel je kot telo brez duše.« Dovške orgle so zadnji opus (delo) slavnega mojstra Ivana Milavca. V orglah je zapisano: »Ivan Milavec v Ljubljani 1915 op. XXXIX«.
DOVŠKO POKOPALIŠČE
Dovško pokopališče je še posebej pomembno zaradi svoje raznolikosti. Saj so na njem našli svoje zadnje počivališče ne samo župljani, temveč tudi drugi, ki so se ponesrečili v Triglavskem pogorju.
Zanimiv je podatek, zapisan v Dovški župnijski kroniki od Jakoba Aljaža, da je bilo v l. 1860-1865 komaj 3-5 turistov na leto na Triglavu, v letih 1912-pa se je to število povzpelo na 1000-1300 turistov.
Svoj mir na tem pokopališču so našli tako izkušeni vodniki-domačini kot tudi drugi ljudje raznih poklicev in stanov, kot so: dr. Holst-sodnik iz Berlina, prof. Schmidt iz Dunaja, Karl Wagner-uradnik iz Dunaja, Wilhelm Lass-učitelj iz Dunaja, Jožef Rentmaister-vojak iz Nižje Avstrije, Janez Žvan-drvar iz Radovne, dr. Klement Jug-filozof iz Ljubljane, Stanko Kofler-izkušen vodnik in alpinist iz Dovjega, Martin Čufar-izkušen vodnik in alpinist iz Mojstrane.
LEGENDA O NASTANKU ŽUPNIJSKE CERKVE
Obstaja tudi legenda, ki govori o gradnji cerkve, saj le-ta stoji na koncu vasi in ne v središču vasi, kot je bilo prvotno zamišljeno. Legenda, ki je zelo lepo opiše g. Mirko Kunčič ali »Striček Kotiček« kot se ga nekateri starejši domačini (danes že pokojni) spominjajo, opisuje gradnjo dovške cerkve v 2. zvezku svoje knjige Triglavske pravljice takole:
Zanimivosti
Višarska Marija
Misijoni
