Kje so tiste stezice v dovški in
borovški fari
(občina Kranjska Gora)
lahke in zahtevne neoznačene
steze ter brezpotja
Posvečeno vsem, ki so te prehode
odkrili,
nadelali steze, pota in ceste
ter jih vzdrževali.
Lahko jih le občudujemo in smo
jim hvaležni.
In morda poskušamo obzirno
ohraniti dediščino,
ki so nam jo zapustili.
Ko sem prišel za
župnika na Dovje, sem razen po višjih gorah precej prehodil tudi po bližnjih
gozdovih, planinah, grebenih, grapah... Večina tega raziskovanja je bila po
neoznačenih poteh (lovskih, pastirskih, gozdarskih...) in brezpotjih. Po nekaj
letih mi je prišlo na misel, da bi lahko naredil kakšen opis. Domačini namreč
te prehode poznajo, a vsak v glavnem na svojem koncu. Nekatere nekdanje poti in
steze so prišle skoraj v pozabo in se zaraščajo oziroma zasipajo. Tako sem vse,
kar sem poznal, prehodil še enkrat in si približno zapisoval smer, orientacijske
točke, čase in višine. Upam, da ne bo kdo dobil vtisa, da nisem počel nič
drugega. V več letih se pač nekaj nabere. Nastalo je tole - zgolj opisi, brez
kakšnih literarnih ambicij.
Precej sem prehodil
sam, kar pa seveda ni dobro - so področja (posebno grabni), kjer vas ob
nesreči več let ali pa nikoli ne bi našli; ponekod ni GSM signala. Težje ture sva naredila skupaj z
župnikom s Koroške Bele, Jožetom Trevnom. Hvala mu za
vztrajnost, potrpežljivost in vse ostalo. Hvala vsem, ki ste mi omenili,
opisali ali pokazali kakšno pot.
Imel sem pomisleke, ali sploh smem
omenjati poti, ki vodijo po odročnih krajih - zaradi neokrnjenosti
narave, predvsem pa zaradi vznemirjanja živali. Prepričan sem, da zaradi mojih
opisov na teh stezah ne bo množičnega obiska (skoraj nobena ni primerna za
šolski izlet). Sploh pa bodo tja zašli samo taki, ki vedo, kaj tam iščejo in
kako se je treba obnašati. Drug razlog, ki govori proti objavljanju takih
opisov, pa je vprašanje varnosti. Koliko pohodnikov se bo zaradi tega
izgubilo ali ponesrečilo? Če ne bi imeli izziva, bi se pač držali običajnih
poti. Čeprav je končno vsak sam odgovoren za svoje početje v gorah, ne bi rad
koga zapeljal v nevarnost. Presojo in pripombe glede primernosti oziroma
škodljivosti pa prepuščam tudi vam. Od tega bo odvisno, ali bodo ti
podatki javno dostopni ali ne.
Po žledu v zimi
2014, ki je podrl ogromno dreves, bo precej od teh stez še bolj zapuščenih. Presekal
in očistil jih verjetno ne bo nihče, po njih se bo prebijal le malokdo in
sčasoma bodo izginile - dejansko in iz spomina. Morda tudi zato ti zapisi ne
bodo povzročili prevelike škode.
Večina opisanih poti
je (črtkano = neoznačeno) vrisanih na nekaterih zemljevidih (spletni: Atlas
Slovenije, TIS, Geopedija, Bergflex...
). Če jih primerjamo med sabo, pridemo do precej točnih podatkov - včasih pa
tudi ne! Možnosti je več. So steze, ki so splošno znane, dobro ohranjene in shojene.
Nekatere so vrisane, pa jih dejansko ni (bilo?), a se tam vseeno da priti čez.
Druge so tako podrte, da so neprehodne - obstaja pa morda kakšna varianta.
Nekaj je takih, ki jih ni na nobenem zemljevidu, a se kar precej uporabljajo. Nekatera
opisana brezpotja pa so res samo za izkušene s primerno opremo - to je posebej
omenjeno in opisano v drugi barvi.
V glavnem se držim
meja dovške župnije (in hkrati krajevne skupnosti), čeprav je v nekaterih
primerih 'naš' samo začetek ali konec poti. Nekatere (kranjskogorske in
gorjanske) pa sem
vključil zaradi bližine in zaokroženosti. Poti so večinoma razporejene po dolinah -
glede na izhodišče ali kje največ potekajo. V dolini sami pa je vrstni red
(kolikor je le možno) naokrog od leve proti desni.
Dodal sem tudi nekaj
splošno znanih
nemarkiranih poti (v kazalu modra barva),
ki so bolj natančno in bolje opisane v različnih vodnikih (tudi na spletnih
straneh). Tu so kratki povzetki samo zato, da nanje lahko računamo (morda pri
sestopu, nadaljevanju ture ali če se kaj zaplete).
Posamezni zemljevidi so narejeni s
pomočjo spleta: Geopedija. Glavna pot je označena
rdeče, variante (izhodišča, nadaljevanja...) pa v drugih barvah. Kdor si želi
ogledati zemljevid brez vrisane poti, naj klikne na povezavo pod fotografijami.
Tam lahko izbira med zemljevidom in posnetkom iz zraka (ortofoto).
Za tiskanje je najbolje
želeno označiti (obarvati), kopirati in prenesti v Word. Tam lahko besedilo po svoje
oblikujemo, kaj izpustimo, zemljevid pa tudi posebej povečamo ali pomanjšamo (s premikom
vogala se velikost slike sorazmerno spreminja, hkrati z merilom).
Čas, ki ga
porabimo za hojo, je seveda ocenjen samo približno. Vsak ima svoj tempo; ne gre
nam vedno enako; odvisno je tudi od tega, kolikokrat zaidemo... Upoštevate pa
lahko, da sem opise delal po 60-em letu in že zato časi
ne morejo biti preveč naviti. Tudi višine niso do metra natančne - moj višinomer ni vedno enako
razpoložen, v višjih legah zaostaja. Še večja težava je določiti zahtevnost poti. Za
alpiniste je vse lahko, za koga pa je morda že zmerna strmina preveč. Če je
kakšna posebna nevarnost, jo omenjam. Včasih zaradi enega kratkega (navadno
podrtega) mesta cela tura postane vprašljiva. Če piše: zahtevno, je treba že
resno presoditi svoje zmožnosti, izkušenost in vzeti s seboj ustrezno opremo.
Vesel bom, če bom
dobil (osebno ali po e-pošti) kakšen odmev in nasvet. Katere poti še manjkajo? Kje opis ni točen ali
je premalo razumljiv? Kje obstaja boljša
varianta (gotovo sem kaj zgrešil)? Kje je smer na zemljevidu vrisana narobe?
Če kdo na teh poteh najde kakšen kemični
svinčnik (maso), je verjetno moj. Izgubil sem jih vsaj deset. Pa ga ni treba
nositi nazaj - škodo sem že prebolel (po gorenjsko). Naj bo kot trofeja za spomin.
(enega sem med ponavljanjem že našel)
Želim vam lepa
doživetja v naših krajih. Predvsem pa, da bi vse šlo varno in brez nesreč.
Morda se kje srečamo - ko bomo prepričani, da več kilometrov okrog ni nikogar,
ki bi rinil po takih samotnih koncih...
Juvan Franc, župnik