Znamenja
Slovenski človek je v različnih zgodovinskih obdobjih rad dajal velik poudarek umetnosti v naših Božjih hramih. Saj ni nikjer na svetu posejanih toliko Cerkva na tako majhnem koščku zemlje, ki je že stoletja krščanska. Sam zase pa je hotel slovenski človek postaviti še majhna »sveta znamenja«, da bi ga spremljala ob njegovih vsakodnevnih in Božjih poteh ter ga spominjala posebnih dogodkov, ki niso bili samo veseli, saj bolezni in smrti ter vojn in drugih nadlog v življenju nikoli ni manjkalo.Iz duhovnih potreb, stisk in zaupanja v Božjo pomoč so nastajala naša »slovenska znamenja«. Ne ve se prav zagotovo, kdaj so jih naši predniki začeli postavljati in kdo je dal pobudo zanje. Morda so bili to beli menihi, ki so že v 12. stoletju prišli k nam. Morda so bili naši ljudje, ko so romali in jih videvali po bližnjih in daljnih Božjih poteh Evrope. Ali pa so jih postavljali naši izseljenci, ko jih je pot zaradi poklica zanesla na tuje in so se kasneje vračali domov.
Znamenja so sicer posejana po vsej Sloveniji, vendar ne enakomerno in ne povsod enako. Na splošno je znano, da so z ohranjenimi starejšimi znamenji bogatejši severnejši deli Slovenije. Najstarejša znamenja so se pri nas ohranila iz 15. stoletja, ko je stavbarstvo in likovno umetnost oblikovala gotika. Seveda pa je ljudsko poimenovanje znamenj v posameznih slovenskih pokrajinah precej različno. Ponekod zlasti na Gorenjskem, jih označujejo/mo s pomanjševalnico »znamenček«, drugod jim pravijo posplošeno kar »kapelica«.
