»Daleč nazaj v zgodovino sega ljubka legenda o cerkvi sv. Mihaela sredi dovškega polja.
Takrat, ko so prvi priseljenci krčili in trebili neprodorne goščave v trikotu med Boróvljami, Vrtáškim vrhom in Mežákljo, ni bilo v širokem pasu naokoli nobenega božjega hrama. Več sto očenašev hodá so morali verniki prehoditi, če so hoteli poslušati božjo besedo in biti deležni milosti svete daritve. Prav tja na Ródine so poleti in pozimi, ob hudi uri in v snežnih zametih vozili tiste, ki jih je bela žena smrt pokosila. Ródine so bile tístikrat – tako vé povedati staro ustno izročilo – edina božja njiva, edino grobišče za vso gorenjsko dolino.
V tej dušni in telesni stiski so dóvški kočarji sklenili, da si postavijo svojo cerkvico. Dolgo so iskali pripraven prostor zanjo. Ponekod se jim je svet zdel presamoten, ponekod prestrm in preveč izpostavljen viharju.
Beseda je dala besedo. Zedinil so se, da postavijo cerkev na Govóčevem vrtu vrh dóvške globéli.
Navozili so les, apno in kamenje, začeli so kopati in polagati temelj. Delo pa jim kar ni šlo izpod rok, kakor da bi jim bil sam Bog odrekel svoj blagoslov. Nagajalo jim je vreme, pestíla jih je bolezen in še hudobni duhovi so jim bojdà v škodo hodili.
Pa je nekega dne priletel od nekod droben golobček. Suho cvetlično bilko je držal v kljunčku in bel je bil kakor sneg. Prav nizko nad zidarji in tesarji je krožil, kakor da bi jim hotel povedati nekaj prav zaupnega in ljubega.
Zidarji in tesarji so odložili orodje. Zasénčili so si oči in začudeno strmeli v zrak. “Gotovo se je izgubil in ne najde poti domov,” je iztuhtal star zidar s košato brado in upognjenim hrbtom.
Mlad tesar, mišičast in robat, se je pošalil: “Priganjat nas je prišel! Gnezdo bi si rad spletel v novi cerkvi. Če bi govoriti znal, bi nas oštel: pohitite, lenobe lene, pohitite, mudi se mi!”
“Ne čvekaj,” ga je posvaril tršat očanec s težko tesarsko sekiro ob nogah. Zamišljeno je motril golobč-ka nad seboj in hudó resen je bil njegov obraz. “Vse se mi tako zdi, da ta golobček ni navaden golobček.”
“Kaj pa naj bi bil?! Nemara sveti Duh?” se je ponorčeval prešerni mladec in tovarišem hudomušno pomežiknil.
“Beseda je veter: tebi iz ust, meni mimo ušes. Včasih pa tudi slepa kura zrno najde!” ga je modro izpodrépil očanec in mu s pridigarskim glasom navrgel: “Kako si burjast in klàmast, fant, ne pozabi: vsako našo stopinjo sliši Bog.”
Mladec pa se ni dal ugnati. V veselem smehu je kazal zdrave zobé in sitno rinil v očanca. Nagajivo je zaploskal in zavpil:
“Čujte, čujte! Mojster Kočjánč spet pregovore iz rokava stresa. Pa nič ne pove, od kod ta njegova žlahtna modrost. Jaz pa vem: nadudlal se je od popotnega črnošolca, ki se je pod njegovo streho tepkovca napil.”
“Jaz pregovore, ti otrobe,” mu je milo za drago povrnil mojster Kočjánč in brž stresel iz rokava nov pregovor: “Fant, gôvori, kar je res; stôri, kar smeš; to sta dve stezi do nebes.”
Še bi se bila obdelovala, izkušeni očanec in vetrnjaški fant – a tedaj se je zgodilo nekaj čudnega.
Golobček, beli golobček se je kar na lepem spustil navzdol. Narahlo je svoje krempeljčke položil mojstru Kočjánču na ramo. Krotko ga je pogledal s svojimi milimi očmi. Božajoče se je s kljunčkom dotaknil njegovih ustnic.
Zidarji in tesarji so oneméli. Preden so mogli izreči besedo, eno samo besedo, se je golobček spet dvignil v zrak. Še kratko minuto je krožil nad Govóčevim vrtom, potlej pa je kakor svetla točka zatonil nekje sredi dóvškega polja.
“Božji migljaj!” je svečano rekel mojster Kočjánč in njegove oči so bile polne sonca.
“Čudno, res čudno,” so mrmrali zidarji in tesarji. Z zamišljenimi obrazi so se spet lotili dela.
Drugi dan je skrivnostni golobček spet priletel. In glej, zgodilo se je natančno tako, kakor prejšnjega dne: nekaj časa je krožil nad glavami strmečih delavcev, potlej se je spustil mojstru Kočjánču na ramo; krotko ga je pogledal s svojimi milimi očmi, božajoče se je s kljunčkom dotaknil njegovih ustnic. V trenutku pa, ko se je spet dvignil v zrak, je stari tesar zaslišal v sebi svet glas: vstani in pojdi za njim!
Nekaj kakor božje navdáhnjenje se mu je vžgalo v očeh. Odložil je tesarsko sekiro in šel. Golobček je radostno frfotal nad njegovo glavo in mu kazal pot.
Komaj tri očenaše daleč sta šla. Sredi polja, sredi prelepega dovškega poljá je golobček šinil zviška navzdol in položil cvetlično bilko na tla. Stari tesar je stopil bliže. Svojim očem ni mogel verjeti: vse polno cvetličnih biljk je že ležalo tam, kakor da bi si golobček hotel iz njih splesti gnezdo.
“Božji migljaj!” je ponovil mojster Kočjánč. “Na tem kraju mora stati nova cerkev.” Ves presunjen in tih se je vrnil na Govóčev vrt.
In ko je golobček še tretji dan priletel in storil, kar je v spominu faranov neizbrisno zapisano, je mojster Kočjánč povzdignil glas:
“Tako vam rečem, možje: božja volja je, da pos¬tavimo cerkev drugje! Sam Bog nam je poslal svojega sla in nam odmeril kraj.”
Popeljal jih je s seboj in jim pokazal bilke, skrbno položene na kupček. In glej: že so vsi razen prešernega mladca živo verovali, da je bil golobček – sam sveti Duh. Pobožno sklonjenih glav so tamkaj stali in se posvetovali.
Prešerni mladec pa je bil nepoboljšljiv. Posmehljivo v je zaklical: “Ne bodite otročji! Se koze bi se nam smejale, če bi zaradi tistega tiča začeli zidati drugjé. Pamet, možje, pamet!”
In možje, omahljivi, kakor so bili, se res še kar niso mogli odločiti, da bi delo na Govóčevem vrtu opustili. Mojster Kočjánč jih je prosil, rotil – vse je bilo zastonj. Bolj so se bali mladčevega strupenega jezika kakor božje jeze.
Delali so štiri dni; a vse delo je šlo rakovo pot. Kar so naredili čez dan, se jim je porušilo čez noč, kakor da bi imele nadnaravne sile svoje prste vmes.
Četrtega dne se je prešernemu mladcu izmuznila tesarska sekira iz rok in ga močno usekala v nogo. Kri je kar brizgala iz rane. Možje so priskočili, a niso in niso mogli ustaviti krvi.
Mojster Kočjánč se je sklonil k mladcu in mu sočutno rekel:
“Siromak si, dvakrat siromak! Védi: vsa človeška pomoč je prazna, če ni božje milosti vmes. Zaobljubi se svojemu patronu, sv. Mihaelu. Nemara ti bo on zdravja izprosil.”
Mladec je čutil, kako mu usihajo življenjski sokovi, kako vse bližje veje hladen dih groba. S poslednjimi močmi je sklenil roké in pobožno povzdignil oči.
“Sveti Mihael, moj patron, pomagaj! Zgradili bomo cerkev na kraju, ki nam ga je pokazala božja volja, samó milosti mi izprosi! Glej, takó sem še mlad – joj, ali bom moral res že umreti?”
Možje so si ganjeno brisali solze s porjavelih lic. Sami niso vedeli, kdaj se je tudi njim utrgala pobožna molitev iz srca in se v zboru dvignila pod nebo:
“Oče naš, tvoja volja naj se zgodi! Postavili bomo cerkev drugjé in tebi jo bomo posvetili – naš priprošnjik in zaščitnik, sveti Mihael!”
Komaj so te zadnje besede izrekli, se je kri v mladčevi rani ustavila.
“Božji migljaj!” je v tretje ponovil mojster Kočjánč. Vedro se je nasmehnil, krepko si je zavihal rokave in vzkliknil: “Možje, na delo!”
Vzeli so rováče, sekire in lopate in šli. Vse jim je šlo po sreči, ker je sam Bog blagoslovil delo njihovih rok.
Nekaj mesecev pozneje je nova cerkvica že zrasla iz tal. Milo je v linah zaklenkal zvon in vabil vernike k molitvi. In milo klenka še dandanes – mrtvim v spomin, živim v opomin – in bo milo klenkal vse dotlej, dokler bo naš rod dve svetinji v srcu hranil: vero očetno in jezik materinski.
Takšna je legenda o cerkvi sv. Mihaela sredi polja, sredi prelepega dovškega polja.