Znamenja

Slovenski človek je v različnih zgodovinskih obdobjih rad dajal velik poudarek umetnosti v naših Božjih hramih. Saj ni nikjer na svetu posejanih toliko Cerkva na tako majhnem koščku zemlje, ki je že stoletja krščanska. Sam zase pa je hotel slovenski človek postaviti še majhna »sveta znamenja«, da bi ga spremljala ob njegovih vsakodnevnih in Božjih poteh ter ga spominjala posebnih dogodkov, ki niso bili samo veseli, saj bolezni in smrti ter vojn in drugih nadlog v življenju nikoli ni manjkalo.
Iz duhovnih potreb, stisk in zaupanja v Božjo pomoč so nastajala naša »slovenska znamenja«. Ne ve se prav zagotovo, kdaj so jih naši predniki začeli postavljati in kdo je dal pobudo zanje. Morda so bili to beli menihi, ki so že v 12. stoletju prišli k nam. Morda so bili naši ljudje, ko so romali in jih videvali po bližnjih in daljnih Božjih poteh Evrope. Ali pa so jih postavljali naši izseljenci, ko jih je pot zaradi poklica zanesla na tuje in so se kasneje vračali domov.
Znamenja so sicer posejana po vsej Sloveniji, vendar ne enakomerno in ne povsod enako. Na splošno je znano, da so z ohranjenimi starejšimi znamenji bogatejši severnejši deli Slovenije. Najstarejša znamenja so se pri nas ohranila iz 15. stoletja, ko je stavbarstvo in likovno umetnost oblikovala gotika. Seveda pa je ljudsko poimenovanje znamenj v posameznih slovenskih pokrajinah precej različno. Ponekod zlasti na Gorenjskem, jih označujejo/mo s pomanjševalnico »znamenček«, drugod jim pravijo posplošeno kar »kapelica«.

Kaj pomeni beseda »ZNAMENJE«?

Pri spomenikih, ki jih na splošno imenujemo ZNAMENJA, ponavadi ne upoštevamo njihovih oblikovnih posebnosti. S tem imenom označujemo tako znamenja kot kapelice. Beseda »znamenje« ima sicer v slovenščini več pomenov. Tako poznamo dobra in slaba znamenja pa nebesna, kamnoseška in morda še katera, vedno pa označujemo z znamenji vse tisto, kar nas nečesa spominja, na kaj opozarja ali nam kaj posebnega pomeni.
Tudi »slovenska verska znamenja« se v tem ne razlikujejo. Spominjajo nas na razne pomembne dogodke, naše zaobljube in prošnje, da bi nas ne zadelo gorje. Pomembni pa so tudi spomini zahval, da smo težke življenjske preizkušnje srečno prestali. Včasih zaznamujejo naša pota in smeri, meje in prehode ter razpotja, kraj, kjer je nekoč stala cerkev, kraj, kjer se je ali se še dogaja kaj nenavadnega.

Tako je »znamenje« v ožjem pomenu besede zlasti iz verskih in drugih duhovnih nagibov vsaka na prostem postavljena drobna arhitektura ali likovni izdelek. Npr. kapelica, kamnit steber, svetniški kip v zidni vdolbini, pobožni relief nad vrati ali slikana tabla z versko vsebino.

Zakaj in čemu graditi »znamenja«?

Če bi se vprašali, iz kakšnih nagibov so ljudje svoja »znamenja« tako množično postavljali, bi dobili mnogo odgovorov, saj so bili vzroki zelo različni. Če so ljudje v srednjem veku postavljali znamenja pretežno v spomin in v opomin na že prestalo življenjsko izkušnjo, potem so se z dokončnim prelomom srednjeveške miselnosti, ki se je pri nas izvršila komaj v 17. stoletju, spremenili tudi nagibi za postavljanje znamenj. Z njimi so se ljudje že vnaprej hoteli zavarovati pred naravnimi in drugimi nesrečami. Popolno vdanost v usodo in v Božjo voljo je namreč zamenjalo upanje, da se stvari z Božjo pomočjo le da obrniti v dobro in se obvarovati zlega. Mnogo znamenj je bilo zato postavljenih tudi v zahvalo za uslišane prošnje ob boleznih, vojskah in drugih nesrečah, ki so ljudstva prizadevale v vseh časih. Taka znamenja bi lahko imenovali votivna ali zaobljubljena, kakršne so tudi zahvalne slike, ki jih ljudje obešajo po romarskih cerkvah. Zato imajo poseben pomen znamenja ob romarskih poteh in so ob njih še prav posebej pogosta.

Zgodovinska pričevanja o »Slovenskih znamenjih«

Če bi pogledali na naša znamenja najprej z zgodovinskega vidika, bi lahko ugotovili, da se prav v starih arhivskih virih, v ohranjenih listinah, nikjer posebej ne omenjajo. Znamenja sama po sebi namreč niso bila gospodarsko pomembna, stare listine pa se pretežno ukvarjajo s posestnimi, lastniškimi ter gospodarskimi zadevami. Le izjemoma je bila kakšna zemljiška ali druga posest včasih označena tudi z lego nekega bližnjega znamenja, vendar šele proti koncu srednjega veka.
Med redke starejše omembe kakšnega znamenja sodi zapis ljubljanskega škofa Antona Tomaža Hrena v njegovem prvem zapisniku škofovskih opravil. Ta zapis je zanimiv, ker je v njem neko znamenje že tudi oblikovno označeno.
V starejših pisanih zgodovinskih virih za obliko znamenj ni veliko uporabnih podatkov in poročil. Precej bogatejša pričevanja o njih nam ponujajo stare slike v evropski umetnosti in tudi pri nas. Najstarejše ohranjene likovne priče o evropskih znamenjih segajo že na konec srednjega veka.
Verjetno najstarejši domači zapis o naših obpotnih znamenjih pa je sestavek z naslovom »Nekatere besede Romarja zastran znamenj ob potih«, ki ga je v »Slovenskem romarju – Koledarju v poduk in kratek čas« za leto 1858 objavil njegov urednik in večletni žirovski kaplan Jernej Lenček. Še isto leto (1858) ga je 11. januarja ponatisnila »Zgodnja Danica«. V njem je avtor že ločil različne oblike gradnje znamenj.

Različnost znamenj – teh ljudskih spremljevalcev »visoke« umetnosti, kaže mnogoličen obraz slovenske likovne kulture na stikališču alpskega, panonskega in sredozemskega sveta, ki dela našo deželo eno najzanimivejših v Evropi.