Zgodovina revije Ave Maria

Marca 2009 je izšla jubilejna številka revije Ave Maria, edine publikacije med slovenskimi rojaki v Ameriki, ki izhaja nepretrgoma že sto let.

»Poslanstvo revije je bilo od vsega začetka pomagati slovenskim rojakom pri življenju iz vere, ki so jo prinesli s seboj in jo še imajo, jim dajati moralno oporo ter jih obveščati, kaj se godi po krščanskem svetu in v Sloveniji,« pravi urednik revije frančiškan p. Bernardin Sušnik, ki je v zadnjih petdesetih letih drugi urednik revije – pred njim jo je skoraj štirideset let urejal p. Fortunat Zorman, ob njegovi smrti leta 1998 pa je vajeti prevzel dotedanji odgovorni urednik p. Sušnik. Uredniki so se pogosteje menjavali v prvih petdesetih letih izhajanja, p. Sušnik jih je naštel osem, ki pa so se v različnih obdobjih tudi ponavljali.

Začetek je bil skromen. Ko je p. Kazimir Zakrajšek (urednik je bil prvih enajst let) leta 1909 izdal prvo številko, je imel mesečnik osem strani in platnici. Tiskan je bil na najcenejši papir in nasprotniki so ga zaničljivo imenovali kar »patrova flikca«. Revija pa je bila vedno obsežnejša in od leta 1917 do 1924 je Ave Maria izhajala celo dvakrat mesečno – kot je ob jubileju seštel p. Sušnik, je na leto izšlo povprečno 460 strani. Obseg revije se je v zadnjih petdesetih letih spreminjal: največji obseg so imeli 32 strani, od leta 1990 do jubilejne številke pa izhajajo na 24 straneh.

»Med naročniki so ljudje z vseh vetrov in treba je najti za vsakega nekaj,« pravi p. Sušnik, ko našteva statistiko Slovencev v Ameriki: v letih 1907 in 1908 je prišlo v ZDA prek dvajset tisoč Jugoslovanov, od tega je bilo osem tisoč Slovencev. »Za izseljence v Združenih državah je Marija potrebovala glasilo, da svoje zbegane otroke, vržene v tujino in živeče sredi sveta, Bogu odtujenem in veri nasprotnem, ohranja v sveti veri in vodi k Bogu,« je v čestitki ob petdesetletnici zapisal škof Gregorij Rožman in nadaljeval: »Lepa in koristna je navada, da jubilantom poleg dobrih želja prinesemo tudi darove. Spodobi se, da tudi listu jubilantu poleg čestitk še kak dar prinesemo. Ne mislim na denar, ampak na dar, ki ga vsak list najrajši ima: več naročnikov.« V najboljših letih (pred drugo svetovno vojno) je bilo število naročnikov krepko prek sedem tisoč in »šele« leto 1966 prvič prinese številčni upad naročnikov, proti koncu leta jih je bilo še 4300. V zadnjih dvajsetih letih, odkar p. Sušnik živi in dela med Slovenci v Ameriki, opaža umiranje slovenščine. »Slišiš Slovence, moža in ženo, ki sta se po vojni priselila v Ameriko, da se med sabo pogovarjata angleško. Kako naj potem otroci v takih družinah znajo slovensko? In resnično so redke družine, kjer otroci še znajo slovensko. To občutimo tudi pri branosti revije Ave Maria, saj je mlajši ne razumejo več, pa tudi sicer vse manj berejo. Od televizije živijo in od interneta,« pravi p. Sušnik, ki se dobro zaveda, da bo prišel čas, ko se bodo Slovenci asimilirali: »Novih slovenskih priseljencev ni. Nismo še v ‘zadnjih zdihljajih’, ampak ne daleč od tega. Vendar tem, ki so, bomo stali ob strani – z govorjeno in tudi s pisano besedo.«

Ave Maria je bila ves čas po vojni, do slovenske osamosvojitve leta 1991, v domovini prepovedana. Le redke številke so prišle v Narodno in univerzitetno knjižnico in knjižnico SAZU. Povojna komunistična oblast je na revijo Ave Maria gledala kot na protidržavni list, urednik p. Zorman pa je odločno ponavljal: »Proti komunizmu sem pisal in bom pisal, ker je to moja dolžnost kot duhovnika in Slovenca!« Zasnovo in usmeritev revije p. Zormana tudi njegov naslednik p. Sušnik v zadnjem desetletju ni spreminjal. Mnogi mu pišejo, da najraje preberejo kaj kritičnega o razmerah v Sloveniji na koncu revije. »Nekdo mi je rekel: ‘Veš, tisto najprej preberem, tisto šimfarijo.’ ‘A vidiš,’ sem mu odvrnil, ‘ta pobožnih stvari pa ne bereš,’« se pošali p. Sušnik.

Da bi naštevali vse zanimive rubrike in številne prepoznavne avtorje, ki so se zvrstili v sto letih v reviji Ave Maria, ni prostora (natančen popis je na dvanajstih straneh objavil p. Sušnik v letošnji februarski in marčevski številki, kjer lahko tudi jasno razberemo, kako so pomembni dogodki v Cerkvi zaznamovali revijo), uredniška načela, ki od sredine devetdesetih let vodijo p. Sušnika pri urejanju, pa so jasna: »Povprečen kristjan, ne le Slovenec, tudi Američan, je versko precej neizo¬bražen, predvsem, kar zadeva Sveto pismo. Zato sem uvedel rubriko, v kateri razložimo nedeljska berila, in še drugo svetopisemsko rubriko. S tem namenom smo več let predstavljali Katekizem katoliške Cerkve, brata Ludvik in Karel Ceglar sta predstavljala skrivnosti rožnega venca, leta 1999 smo kot samostojno rubriko uvedli (misijone), kakršna izhaja še danes. Vedno izhaja kak podlistek. Pomembno se mi zdi ponuditi novice iz katoliškega sveta, posebno iz misijonov. Nekaj prostora namenjamo novicam iz Slovenije, kulturi, politiki …« Revija je zelo aktualna, p. Sušnik in njegovi sodelavci z budnim in kritičnim očesom spremljajo dogajanje na obeh straneh Atlantika.

Letnik 2007 je bil nova prelomnica v zgodovini Ave Maria: z januarsko številko je revija začela izhajati v barvah (naslovnica je bila barvna že od leta 1993). »S tem so se uresničile sanje vseh urednikov,« pravi p. Sušnik in nadaljuje, da je že vse kazalo, da barvna revija ne bo izhajala dolgo, da bo letnik 2008 zadnji in bo s stoletnico tiskane Ave Marie konec. »No, pa je Marija priskrbela, da bomo lahko redno izhajali vsaj še nekaj let – če seveda niso božji načrti drugačni. Mi smo pogled že obrnili v drugo stoletje obstoja!«