Legenda o postanku sv. bratov Cirila in Metoda v dovški župniji

Na podnožju strmega hriba, ki je poraščen s smrekami in borovci, se skriva med drevjem cerkvica sv. Klemena. Nizek zvonik in strma streha sta pokrita z lesenimi deščicami. Bele, tu in tam z lišajem in mahom poraščene božajo žarki jutranjega in večernega sonca, čez dan pa padajo nanje sence drevja in strmega hriba. Nedaleč od cerkvice se peni med peskom, skalami in vrbovjem reka, ki teče skozi dolino. Vsak večer, ko se sonce skrije za hribe, ko zapadno nebo že ugaša, ko se po dolini vlečejo večerne megle in se objemajo s smrekami, zapoje v starem zvoniku cerkvice sv. Klemena zvon. Njegovi glasovi se razlegajo po dolini in odmevajo v skalah. Pastir, ki žene čredo domov, se odkrije in nerodno pokriža. Na dvoriščih in v zakajenih kuhinjah, iz katerih se vleče pri vratih dim, preneha ropot in govorjenje. Družine se zberejo k molitvi, počastijo Marijo, se spomnijo duš v vicah in prosijo sv. Florijana, da bi jih varoval časnega in večnega ognja.

Pred davnim, davnim časom, ko še ni bilo cerkvice, je bila dolina porasla z gozdom. Nihče si ni sam upal stopiti v gozd, v katerem so se podili volkovi, medvedi, risi, divje mačke in druge zveri in gospodovale tajne in neznane sile. Na griču, ki je bil prislonjen ob strm hrib, so imeli svoje naselje Gorjani. Nizke, lesene in z blatom obmetane koče so se stiskale druga k drugi. Iz njih se je noč in dan dvigal dim. Zavarovali so jih z visoko ograjo, ki je bila narejena iz kamenja, skal, dračja in hlodov. Ko je nad gozdom, iz katerega so prihajali kriki divjih zveri in nočnih ptic, ležala črna tema, je hodil ob ograji čuvar s kijem v roki in s sekiro za pasom. Sredi naselja je stal iz kamenja zložen oltar, na katerem je starešina daroval Perunu, Vesni, Svetovitu in Velesu in jih prosil, naj varujejo nje in živino pred besi. Že večkrat so prišli do naselja tujci, ki jih niso razumeli. Na prsih so imeli križ. Govorili so o nekem Jezusu, a Gorjani so ostali nezaupljivi in še naprej častili svoje bogove.

Zgodilo pa se je, da sta sveta brata Ciril in Metod potovala skozi dolino. S težavo sta se plazila po grmovju ob reki, zakaj poti jima je zmanjkalo. Metod je s skrbjo pogledoval mlajšega, slabotnega brata, ki je pešal. Pot jima je tekel s čela, roke sta imela okrvavljene od neprestanega upogibanja trnjevih vej, ki so povsod prepletale goščavo, obleka jima je bila že strgana. Ptice so preplašeno letale v grmovju, srne, ki so pile vodo, so ju plaho pogledovale in zbežale v goščavo. Iz daljave je bilo čuti godrnjanje medveda. Metod se je stresel in vzdihnil:

»Bog nama pomagaj! Sv. Klemen, prosi za naju, da srečno prideva iz tega strašnega kraja.«

In še bolj tesno je stisnil k sebi skrinjico, v kateri so bile kosti sv. Klemena. Ozrl se je na utrujenega brata Cirila, ki se je naslonil na drevo.

»Brat, ne morem več. Odpočijva se,« je vzdihnil Ciril in se zgrudil ob smreki. Metod je pokleknil k bratu, zajokal in ga božal po licih.

Ptički so utihnili in obletavali brata, medved je prenehal godrnjati, košuta, ki je švignila mimo drevesa, je obstala in milo pogledala utrujena popotnika.

»Marija, varuj naju in naju privedi iz tega temnega gozda!«

Znočilo se je.

Metod se je preril do reke in prinesel bratu v čutari vode. Omočil mu je ustnice in umil obraz.

»Zaupaj, brat! Bog, ki naju je poklical na to pot, naju bo tudi pripeljal k očetu v Rim.«

Ciril si je opomogel, se usedel in objel brata. Nato sta pokleknila, položila na skrinjico križ in se zatopila v molitev. Naenkrat je skrinjica zažarela v nebeški svetlobi. Brata pa sta se sklanjala nad njo in pobožno molila. V molitvi sta pozabila na nevarnost in utrujenost.

Čuvar, ki se je sprehajal ob ograji in varoval naselje, je opazil svetlobo, ki je prihajala iz gozda. Sprva je mislil, da gori gozd tam, kjer so ga prejšnji večer zažgali, a se je kmalu spomnil, da ga na nasprotni strani spreminjajo v polje. Zbudil je starešino.

»Zbudi može! Naj vzamejo kije in sekire!« je ukazal starešina.

V naselju je završalo. Ženske so preplašene tekale od koče do koče, otroci so se plaho stiskali k stenam. Starešina se je posvetoval z možmi. Priporočili so se Perunu in se previdno spustili po stezi, ki se je zgubila v gozdu.

Svetloba je postajala vedno močnejša. Nekaj toplega je leglo na naselje. Bojazen je izginila. Otroci so prišli iz hiš in začudeno vzklikali, ko so videli žarenje gozda. Vsi so se prerivali proti izhodu in šli previdno za možmi, ki so odšli s starešino.
Možje so se previdno bližali kraju, od koder je prihajala svetloba. Med grmovjem so opazili dva neznanca, ki sta klečala v zamaknjenju. Roke sta imela sklenjene na prsih. Pred njima je nekaj ležalo, kar je odsevalo čudežno svetlobo. Nad njima so letali ptički in žvrgoleli. Ob smreki so stali štirje jeleni in milo gledali moža. Ob strani pa so opazili medveda, ki je mirno sedel. Starešina je dvignil sekiro, možje so storili isto. Naprej pa si niso upali iti.

»Čarovnika!« je završalo med krdelom.

Starejši neznanec je vstal. Bil je postaven mož z dolgo brado. Obrnil se je proti možem. Sekire in kiji so jim omahnili, hoteli so se umakniti. Bali so se, da jih neznanec ne bi uročil.

»Mir vam, bratje!« jih je pozdravil.

Začudili so se. Tujec je govoril v jeziku, ki so ga razumeli. Starešina se je globoko priklonil, možje so storili isto. Medtem so srne izginile v goščavi, medved je zagodrnjal in odšel, ptički pa so še vedno žvrgoleli in letali nad mlajšim tujcem, ki je bil še vedno zamaknjen v molitvi.

»Popotnika sva, ki sva zgrešila pot. Blagovest prinašava. Prav gotovo naju je Bog, ki je ustvaril sonce, luno in zvezde, privedel k vam, da tudi vi slišite blagovest o odrešenju in krenete iz zmote na pravo pot.«

Možje so se zganili in se suvali s komolci. Spoznali so, da sta tujca prišla oznanjevat novo vero. Pred njima so jo oznanjevali že drugi, a jih niso razumeli.

Gozd je zaživel. Za možmi so prišle žene z dojenčki v naročju, fantje, dekleta in otroci. Nikoli niso ponoči zapuščali naselja, danes pa jih je neznana sila vlekla na kraj, od koder je prihajala svetloba.

Ko je mož z brado opazil med drevjem tudi žene in mladino, mu je obličje zažarelo od veselja.

»Bratje in sestre!« Šepetanje je ponehalo. Vsi so stali mirno in zrli v moža. Bratje in sestre! Tako jih še nikoli ni nagovoril tujec. »Poslušajte! Bog se je ozrl na vas. Pravi Bog, ki ga še ne poznate, naju je poslal sem, da tudi vi slišite blagovest, ki prinaša srečo in mir. Bog je ustvaril človeka, moža in ženo, svet in vse stvarstvo. Srečno sta živela prvi mož in prva žena v raju. A prelomila sta Božjo postavo in izgnana sta bila iz raja in z njima mi, njuni grešni otroci. Pa je dobri Bog poslal svojega Sina na svet, ki se je v hlevčku rodil, trpel in umrl na križu, da nam je zopet odprl vrata v raj.«

Neznanec je utihnil. Starešina je bil pripravljen sprejeti oba kot gosta, niso mu pa bile všeč besede o novi veri. Hotel je ugovarjati, a začutil je, da nima oblasti nad jezikom, zakaj odgovoril je:

»Govori, sveti mož, o pravi veri, o Odrešeniku in o raju.«

In sv. Metod je govoril o Jezusu – Odrešeniku: kako je čudeže delal, bolnike ozdravljal, grehe odpuščal, za nas ponižan bil, tepen, opljuvan in zasramovan; kako je težki križ nesel in za nas na njem umrl; tretji dan pa je od mrtvih vstal in nam odprl vrata v raj. Poučil jih je o sv. krstu, ki prerodi človeka v otroka Božjega. Povedal jim je, da ima v skrinjici kosti sv. Klemena, ki je raje umrl kakor pa Kristusa zatajil. Sv. Ciril pa je medtem neprestano molil. Bog je blagoslovil njegovo molitev. Gorski vrhovi so krvaveli v jutranji svetlobi, ko je Metod prenehal govoriti. Ljudje so klečali med drevjem in grmovjem in prosili sv. brata za krst. Prvi je stopil v vodo starešina, nato možje, za njimi žene z dojenčki, fantje, dekleta in otroci. In sv. brata sta jih krščevala v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Na tistem kraju so postavili Gorjani kapelico na čast sv. Klemenu, da bi se vedno spominjali Božje ljubezni, ki jih je privedla iz zmote k resnici. Njihovi potomci pa so sezidali cerkvico.